Bilo je med prvo in drugo svetovno vojno na Vrheh. Tako se imenuje hribovito področje, ki je takrat spadalo pod Italijo. Ljudje so si pomagali kakor so vedeli in znali – preživeti je bilo treba. Ni rečeno, da človek ni bil narodnozaveden Slovenec, če je sprejel državno službo, službo Italijanske države v kateri je živel in katere je bil državljan.
Tam je spoznal dekle, katere starši so mu jo branili. Za dobo enega leta je prišel živet v ljubljeno Slovenijo (YU), iskal prihodnost in tudi srečo v ljubezni. Rekel mi je, da želi spoznati punco in kupiti hišo kjer bi si ona želela. To se meni ni zdela najbolj moška poteza. Ponašal se je kot Slovenec, a jaz nisem vedela, da nima našega državljanstva. Vrnil se je v Nemčijo. Njegova prejšnja simpatija se je medtem poročila, rodila sina in ostala vdova. Sedaj je bil Vid dober za njo in njene starše. Poročila sta se in imela dve hčerke. Njen sin je kmalu zbolel za neke vrste paralizo in umrl pri približno dvajsetih letih. Ko so se manjšale obveznosti do otrok je prihajala do izraza njuna različnost povezana z nagnjenji, mentaliteto in pripadnostjo. On je bil Slovenec iz podeželja z Italijanskim državljanstvom v Nemčiji, ona pa je bila pristna meščanska Nemka. Nikdar ni hodila v službo. Razšla sta se. Po upokojitvi si je Vid kupil hišo v samostojni Sloveniji, nedaleč od kraja, na katerega ga veže njegovo rano otroštvo. Pridobil je Slovensko državljanstvo. Vedno je rad potoval in zanimala ga je zgodovina, govori sedem jezikov, je tujec v domovini, ki jo ljubi in ji pripada. Spoštuje soljudi in se jim približa z stiskom roke. Ob podeljevanju Štrekljeve nagrade na Štrekljevi domačiji na Gorjanskem je na me naredil poseben vtis moški, z posebnim klobukom na glavi, ki je sedel nekaj vrst pred mano. Prepoznala sem ga ob koncu prireditve, ko je vstal. Bil je sam. Pokončen. Pod klobukom je bilo vse znanje, spoštovanje, vsa preteklost in tudi klic »Tukaj sem, naš, v naši domovini«.
***