Človeški organizem se na nevarnost in travmo odziva na kompleksen način, ki pa je tudi precej inteligenten, ker v svoje delovanje vključuje tako telo kot psiho. Sistem, ki nas opozarja na nevarnost aktivira najbolj zanimiv in hkrati najbolj primitiven del človeških možganov – amigdalo, ki v posamezniku vklopi tako imenovani samoohranitveni sistem boj-beg-zamrznitev. Ta sistem je tisti, ki sproži potrebne hormone, ki nam pomagajo stresni dogodek preživeti, hkrati pa nam tudi omogoči, da se v nevarnosti znajdemo preko adaptacije, ki nam pomaga preživeti tudi v še tako težki situaciji. Delno lahko torej razumemo kako človek zmore preživeti res zelo težke preizkušnje.
Hkrati pa prav ta sistem povzroča številne težave, saj prej ali slej, tudi za osebo, ki je doživela težke preizkušnje (travme, ločitve, nasilne selitve), lahko ugotovimo, da se še dolgo po tem, ko je nevarnost mimo, odziva na način, ki ni več primeren. Raziskovalci so po drugi svetovni vojni namreč ugotovili, da so osebe, ki so doživele težke preizkušnje, še dolgo živele na način, da so podoživljale te težke emocije v psihi, kljub temu, da je realna nevarnost že dolgo minila. Še več, ugotovili so, da se nepredelane vsebine dolgo kopičile tudi v telesu in povzročale številne psihosomatske težave, hkrati pa so se preko genov prenašale tudi na drugo in tretjo generacijo potomcev.
O post travmatski stresni motnji in o kompleksni post travmatski stresni motnji se je začelo govoriti šele v 80. letih prejšnjega stoletja. Prav tako se je takrat začelo bolj intenzivno raziskovanje fenomena medgeneracijske travme, ki se prenaša preko biokemične spremembe genov, predvsem pa v spremenjeni dinamiki hormonov, ki pomagajo prenašati stres. Prav te spremembe so namreč bistveno vplivale na duševno zdravje potomcev, ki so tako kazali veliko večjo verjetnost pojava anksioznosti, depresije, preobčutljivosti na stres, povišano stopnjo vznemirjenosti, nemira in izrazita nihanja razpoloženja.
Kakšna je razlika med posttravmatsko in kompleksno posttravmatsko stresno motnjo?
- Posttravmatska stresna motnja je intenzivna anksiozna reakcija, ki je posledica izpostavljenosti enemu ali več hudim dogodkom oziroma travmam. Nastopi lahko po tistem, ko je oseba doživela, videla ali izvedela za travmatični dogodek (huda nesreča, nasilje, ustrahovanje, vojna …). Pri tem je občutila hud strah in občutke nemoči ali pa je doživela šok. Za posttravmatsko stresno motnjo sta poleg intenzivnega čustvenega in telesnega odziva značilna še dolgotrajno podoživljanje travmatičnega dogodka ter izogibanje vsemu, kar spominja nanj.
- Kompleksna posttravmatska stresna motnja zaenkrat še ni uradna diagnoza, vendar je znana kot kompleksnejša oblika posttravmatske stresne motnje. Izraz uporabljamo za tiste posameznike, ki so dlje časa doživljali socialno ali interpersonalno travmo. Posledica teh izkušenj so lahko občutki nemoči, izguba občutka kontrole ter spremembe v doživljanju lastne identitete in občutka sebe. Osebe lahko kompleksno posttravmatsko stresno motnjo razvijejo po različnih dolgotrajnih oblikah nasilja, tudi kot posledica koncentracijskih taborišč, zlorab, mučenja. Ponavadi doživijo več kot 1 travmatični dotodek. Njeno zdravljenje je kompleksno, pogosto se kaže v psihosomatskih boleznih posameznika.
Poleg travmatskih simptomov, ki so posledica travmatskih izkušenj, pa so ugotovili tudi, da tako neposredne žrtve travmatskih izkušenj kot njihovi potomci niso bili zmožni spregovoriti o travmatičnih dogodkih. Tišina je postala eden glavnih obrambnih mehanizmov zamrznjenega spomina tako ene kot druge generacije posameznikov. V okviru projekta želimo nagovoriti želimo nagovoriti v tem projektu, saj lahko le preko izgovarjanja neizrekljivega vsak delno poskusimo ponovno vzpostaviti porušeno ravnovesje. Za zdravljenje fenomena travme, predvsem kolektivne travme je seveda potrebno še veliko več, je pa lahko ozaveščanje pomemben korak k družbi, ki bo bolj razumela svoje posameznike in jim sočutno poskušala pomagati na poti do čustvenega in duševnega ravnovesja.