xskdyz

Pisati o moji zgodbi iz tišine pomeni pisati o problemu meje, ki je čez različna stoletja zelo zaznamovala številne ljudi, ki so živeli ob njej. Lahko bi rekli več generacij družin, ki so ob tej meji živele. Moja prababica Maria Bachmann se je rodila v Avstriji leta 1896, njena družina pa je izhajala iz vasi v okolici Karlovih Varov, kjer so živeli Sudetski Nemci. Področje ima burno zgodovino, še posebej v povezavi z obema vojnama. In hkrati je tudi mejno področje, kjer se srečata slovanski in germanski človek. To, da je bila moja prababica Nemka se mi je zdelo vedno fino in sem bila na to ponosna, čeprav seveda gospe nisem nikoli poznala, ker je umrla je leta 1981, takrat ko sem se jaz rodila.

S stališča psihe se mi je vedno zdelo, da smo sestavljeni iz vseh zgodb, ljudi in prednikov, ki so bili tu pred nami, še prav posebej pa me je zgodba prababice že od otroštva dalje vedno vznemirjala, sploh zato, ker o njej nisem nič vedela. O njej nikoli nismo govorili, babice tudi nismo veliko spraševali, ker se je videlo, da o tem ne želi govoriti. A moja senzibilnost je bila vedno zelo močna in ko sem se včasih z babico pogovarjala, sem vedno želela, da mi pokaže in kaj pove tudi o svojih starih fotografijah iz otroštva. Zelo rada sem se poglabljala v te arhivske posnetke, ki jih je delila z menoj in si domišljala vse mogoče. O ljudeh na fotografijah ni veliko govorila in vedno sem v ozadju čutila močno žalost, bolečino in zadrževan jok. To lahko ubesedim danes, kot otrok pa teh občutkov nisem razumela.

V Bolzanskem mestnem arhivu sem našla podatek, da je bil moj pra pra dedek glasbenik, ki je potoval po Avstro-Ogrski in v tem potovanju nazadnje prišel do Bolzana. Maria, ki je tu odraščala s svojimi brati je tukaj mlada, dvajsetletna spoznala mojega pradedka Alojzija. Poročila sta se avgusta leta 1918, nekaj mesecev pred koncem prve svetovne vojne. Ko sem si letos ogledala film »Na Zahodu nič novega« mi je postalo jasno kakšne posledice je prva svetovna vojna pustila na psihi teh mladeničov, ki so pravzaprav bili zelo zaznamovani še preden so lahko zaživeli svoje življenje in zelo verjetno še celo življenje potem trpeli za post travmatsko stresno motnjo »shell shock«. Maria je mojo babico rodila septembra 1918, vojna se je končala novembra 1918. Jasno je, zakaj Alojzij ni bil zmožen normalnega čustvenega življenja. V Ljubljanskih arhivih sem našla podatek, da je bil kasneje v Kraljevini SHS velikokrat zaprt v Mariborskem zaporu, v dokumentih je bilo pripisano tudi, da je bil »goljuf«. Lahko samo ugibam kaj se je dogajalo, a posledica nezdravljenih travm je zagotovo tudi pretirana čustvena razdražljivost in nezmožnost ohranjanja bližnjih odnosov.

Po koncu prve svetovne vojne so se preselili v Kraljevino SHS, kjer pa si predstavljam je bilo življenje po razpadu avstro-ogrske za Nemko težko, sploh v povezavi z vzpenjajočim se slovanskim nacionalizmom in zaradi širitve nacizma. Živeli so v Poljčanah, kjer sta se rodila še sestra in brat, ki je iz umrl nekaj let po rojstvu. Maria se je po tej smrti odločila zapustiti svojega moža in oditi nazaj k svojim staršem v Bolzano. Iz tega je nastala največja travma moje babice, o kateri sem že neštetokrat pisala in o kateri še vedno težko pišem, ker se zdi tako težko ubesedljiva. Maria je namreč babico pustila v Kraljevini SHS pri sorodnikih, mlajšo hči pa vzela s seboj v Bolzano, kasneje Milano. Odgovora na to zakaj nismo nikoli dobili, babica pa tudi o temu ni želela govoriti. Kako se je počutila lahko samo ugibamo, pa še to verjetno ni niti blizu resničnosti.

Rana zapustitve je globoko zarezala v našo družinsko zgodbo. Z njo se v psihološkem smislu veliko ukvarjam še vedno jaz, njena vnukinja, v svojem študiju psihoterapije. Moja babica o travmi ni uspela govoriti, a je imela sicer lepo in dolgo življenje. V Koper se je z možem preselila leta 1955, v času ko so v izpraznjeno mesto prihajali »forešti«. S svojo travmo se ni ukvarjala, ampak je živela s to tišino in bolečino v sebi. Mislim, da je bila mantra te generacije predvsem »ustvariti si novo življenje in pustiti za seboj bolečo preteklost«. Druga mantra je bila verjetno »ustvariti si materialno blaginjo, ki je njihovi starši niso poznali«. Vse to je babici seveda uspelo, ni se ji pa uspelo soočiti z bolečino, ki jo je nosila v sebi in ki se je nezavedno prenašala naprej v odnose svojih otrok in vnukov. O tem bom še kdaj kaj napisala, a je zaenkrat še lažje pisati o babici kot pa nečemu, kar mi je bližje.

Ko je bila pred smrtjo okoli leta 2006 v domu za ostarele na Markovcu sem uspela izbrskati podatke o tem kje živi njena takrat še vedno živeča sestra. Skupaj z družino se je preselila v Bielefeld v Severno Nemčijo in si tam ustvarila družino. Poskusila sem navezati stik preko elektronske pošte, a sinovi žal niso govorili angleško, jaz pa ne nemško. S pomočjo prevajalca smo se dokopali do dragocenih informacij, nisem pa uspela stopiti v kontakt z gospo, ki je takrat že živela v domu za ostarele in imela težave s srcem. Bratranci so poslali dopis na katerem je bilo razvidno, da se je sestra poročila z SS oficirjem, ki pa je bil po vojni zelo aktiven na področju denacifikacije v Nemčiji. Ob prebiranju njihove zgodbe sem razumela, da je bilo težko in praktično nemogoče za ti dve sestri ponovno vzpostaviti stik, saj ju je zgodovina postavila na dva popolnoma različna bregova zgodovine. Verjetno bi bilo tudi politično nemogoče stopiti v stik v povojnem času, saj je babica zaradi svojih nemških korenin v času Jugoslavije imela vrsto težav, tudi zaslišanj. Če bi izvedeli, da je v kontaktu s svojimi sorodniki v Nemčiji oziroma Italiji to verjetno ne bi bilo zaželjeno in bi jo ožigosali za izdajalko? Vedno pa me je zanimalo v čem je bilo življenje sestre, ki je živela z mamo recimo drugačno od življenja babice, ki je živela brez nje?

Najbolj zanimivo pri celi zgodbi pa je to, da je bila Maria Bachmann kasneje še enkrat poročena. Alojzij je umrl 10. 05. 1945 in je pokopan na Ljubljanskih Žalah, njegovega trupla pa tam niso koli položili. Ker vemo, da je bil to dan po osvoboditvi Ljubljane in konec druge svetovne vojne, lahko samo ugibamo kaj se je v resnici zgodilo. Sorodniki nikoli niso govorili o temu, o njegovi smrti so rekli, da je »umrl zaradi španske gripe«. Lahko bi rekli, da simbolično morda celo res, saj so posledice prve svetovne vojne v psihi mladega človeka bile zagotovo še dolgo zelo prisotne. Maria Bachmann je živela še dolgo po koncu vojne, drugi mož je bil Attilio Marcovich iz Izole, kjer je njena hči od leta 1980 nato tudi živela.

Zdi se mi neverjetno zanimivo kako sta se kljub temu, da nista ohranile stika in niti govorile več istega jezika, na nek način bile nezavedno vseeno povezane do konca življenja. Babica je svoje življenje končala v obmejnem kraju, na kraju kjer se stikata slovanski in italijanski prostor. Z mamo sva kraje, kjer je živela Maria Bachmann pred selitvijo k hčerki na stara na seveda, obiskali leta 2008. Živela je ob Lago d’Orta v okolici Milana skupaj z Attiliem, spominjali so se je kot zelo prijetne in srčne gospe. Tudi jaz danes danes še vedno živim na meji, v vasi Beka, ki se nahaja nad Dolino Glinščice, na stiku slovenskega in italijanskega prostora, ki je na različne načine povezana tako s predniki po mamini kot očetovi strani s Krasa, o katerih bom pisala kdaj drugič. Še vedno se mi zdi, da živim zgodbe svoje prednikov in da sem z njimi zelo povezana in smisel vidim v tem, da zapišem njihove zgodbe, če jih sami niso zmogli.

Zapisala Manca Švara
Fotografija: osebni arhiv Mire Kolnik


Na fotografiji od leve proti desni Maria Bachmann, njen brat Hanz, Attilio Marvocih in sestra Dora.

 

 

 

Categories: