Moja starša sta se priselila v Izolo, nekje v drugi polovici 50′ let. Mama je bila takrat še mladoletna. Živela je pri sestri, na Belvederju. To je bilo takrat še tisto, ta pravo podeželje, z makadamskimi potmi, zasajenimi trtami, urejenimi njivami … vsi so pridelovali svoje vino. To je bilo tisto obdobje, s čevlji in steklenicami vina, skritimi med škarpami, kjer so se ljudje preobuli, okrepčali in odšli v mesto delat, plesat, nakupovat … Deli Izole so se imenovali drugače kot danes, takrat ni bilo Livad, Jagodja, Belvederja, Polja … Za podeželje so veljala tudi območja okoli današnjega hotela Delfin npr. Mamini spomini segajo v tisto obdobje, ko se je priselila in, ko so bile hiše v sami Izoli “sestavljene” nekako tako, da je bila v pritličju klet, kjer so imeli živali, zgoraj pa so živeli. Dosti jih je bilo praznih. To so bile vrstne hiše, majhnih kvadratur, s tramovi, lesenim podom, lesenimi stopnicami in razdrapanimi fasadami. Tudi strehe so rade puščale.
Prvo najemniško stanovanjce, veliko cca 10 m2 , je “dobila” preko podjetja, v katerem je bila zaposlena. Kasneje, leta 71′, ko smo postali družinica, smo se preselili v Koprsko ulico, v prvo nadstropje. To stanovanje je imelo dve sobi in je bilo veliko cca 20 m2. Cel luksuz za takratni čas. Na hodniku je bila kopalnica, kar je za tiste čase veljalo za neverjetno, ker so nekateri morali po vodo v vodnjake in si jo napumpati, ali pa natočiti, tam kjer je bila že pipa. Ena je bila na Kristanovem trgu, na tržnici, ostale pa razkropljene po Izoli. Preden smo se vselili, so s Stanovanjske skupnosti počistili suhi gnoj iz kleti in pa pokopališče ribjih kosti, ki so ostale v svetlobnem jašku, bogve koliko let. Gnoj je bil že zelo suh. Najbrž je bil tam že kakšnih 10 let. Mama pravi, da so se stanovanja takrat dobila po različnih kriterijih. Nekateri, ki so bili npr sami, so dobili stanovanje velikosti 50 m2, obratno pa je npr. štiričlanska družina dobila stanovanje veliko samo 30m2.
Takrat je živelo v Koprski ulici kar nekaj italijansko govorečih družin (Chelleri, Zaro-Nedoh, Bazara … v prečni ulici s Koprske, proti Dvoriščni sta živela Anita in Danilo pa tudi “Pierogalino” in njegova žena, “Pierogalinka”), katere je mama razumela kot tiste, ki so ostali in se niso odločili za odhod. Govorilo se je, da se nekateri držijo visoko, da nas, prišlekov, ne marajo, da jim prišleki odžirajo-mo kruh. A, če zdaj pogledam za nazaj, to ni bila vzvišenosti, ampak, čista travma.
Mama se spomni gospe, ki je živela nad banko, v zelo lepem in velikem stanovanju. Parket je bil v obliki ribje kosti, pohištvo bogato, ostala oprema tudi. Pravi, da ni in tudi ne bo nikoli razumela, zakaj se je gospa preselila v prehodni Kamp pri Sv. Ani v Trstu, kjer je živela kar nekaj časa v leseni baraki, s svojim sinom. Baraka je imela okno, eno mizico in toliko stolov, kot jih je štela družina. Ker ni bilo ločenih prostorov, so jih ločili z večjimi rjuhami – zavesami. Tudi omare niso imeli. Obleke so imeli v veliki vreči, ki je bila obešena na steno barake. Spali so na pogradu. Prehranjevali so se v menzi, pri današnjem stadionu v Trstu. Tudi gospa je mami sama rekla, da ji je žal, da se je tako odločila, ampak tako je pač bilo. Obljubljali so jim med in mleko. Podobnih zgodb je bilo kar nekaj. Vsega je bilo, na eni in na drugi strani.
Takrat so v Izoli obstajali tudi priimki na ič in govorilo se je, da si tej, s priimki na ič, želijo postati Italijani in da so si zato želeli spremeniti priimek. Resnica pa je bila obratna. Ič so jim dodali (npr priimek Carboni – Karbončič) pod Jugoslavijo. K verouku naj bi se Italijani vpisovali zato, ker naj bi želeli v Italijo. Reklo se je tudi, da “nočejo” govoriti slovensko.
Sama pa lahko dodam, da je bila Izola tudi v 70’ letih še tista pristna, prvinska, z neobdelanimi fasadami in s starimi strehami. Kleti so imele tisti značilen vonj, kasneje so mi povedali, da je to vonj po vlagi. Še zdaj mi vlaga diši in me spominja na tisto zgodnje otroštvo, ko sem se igrala v kleti, na prašnem podu in kjer je stala kamnita posoda za olje, za katero sem kasneje izvedela, da ni bila tako velika, kot sem jo jaz doživela, ampak, da mi sega samo do kolen. Kako majhna sem morala biti, da sem lahko pokukala vanjo šele, ko sem se postavila na prste. Spomnim se tudi zapuščenih pritličnih prostorov pa poteznih nagubanih polken, ki to niso bila. Pa škrl, na katere sem si neštetokrat ranila prste na nogah. Tudi drugače govorečih domačinov se spomnim. Tega se ne da pozabiti. Tudi mama me je učila domačih izrazov. Oče je bil drugačen. Oče, ko je izgovoril ciao, se je vedno nerodno nasmehnil.
Skratka, to je bila zelo močna preizkušnja za tiste, ki so ostali v Izoli, za vse tiste, ki so se preselili iz Izole in pa tiste, ki so prišli kasneje v Izolo, prišleke.
Tako bi sklenila, nikoli ne veš, kdo bo naslednji, ki se bo odselil, ostal ali pa se priselil. Tudi danes je tako, moja draga Izola. 🙂
Napisala: Mojca Ferle
Fotografija: osebni arhiv