Spominjam se kako sem rada brskala za tvojimi fotografijami. Vedno si jih imel skrbno shranjene v rdečem usnjenem albumu na dnu police v svoji sobi. Včasih sem se zaklenila vanjo in brskala po fotografijah ne da bi poznala osebe, ki so bile na njih. Ne vem koga sem iskala, ampak čutila sem bližino, domačnost in nežnost. Nikoli si nisem upala vprašati kdo je na fotografiji, sem pa v njih videla tvoj obraz, ki se je smejal v dnevih svoje brezskrbne mladosti. Našla sem dokaz, da si bil tudi ti nekoč vesel. In vedno znova sem se vračala k njim.
Z leti sem med fotografijami našla tako, ki mi je bila še posebej ljuba. Bila je čisto meglena, neostra in tehnično popolnoma zgrešena. V vseh svojih napakah je v meni vzbudila toliko emocij, da mi je postala od vseh najljubša! Sprašujem se kje je bila posneta in če si na fotografiji s kakšnim prijateljem ali bratrancem. Ali je posneta v Komnu, v Egiptu kot so rekli predelu, kjer sta bivala z nono in stricem? Na fotografiji je trenutek v času, zasnežena pokrajina, v ozadju so zasnežena drva in ob drvih stojita dva dečka. Ali sta se pred tem kepala?
Kasneje se je fotografija kar močno vpletla v moje življenje, prav tako pa tudi umetnost in ljubezen do podob. Fotografijo sem želela uporabiti pri svojih kolažih, s katerimi sem želela priti v stik z neko notranjo sanjsko pokrajino. Težko povem kaj in kje to je, ampak je nekje v meni in obstaja. Povezana je s preteklostjo in prihodnostjo, z nekimi vzporednimi časi, ki so se dogajali v povojnem Komnu, ki se je dvigal na noge po grozotah druge svetovne vojne in … mene kot deklice, ki sem si vedno želela biti bolj fant, v neki Izoli, trideset in toliko let kasneje.
Želim si, da bi te bolje spoznala in da bi lahko vedela zakaj si bil včasih tako žalosten in nedosegljiv. Želim si, da bi te večkrat objela in vprašala po tem kako ste zares živeli v tistem času, ko je bilo zagotovo vsem težko, vam pa še bolj, ker niste imeli svoje hiše in dohodkov. Kako je bilo odraščati brez staršev in vedno znova vedeti, da se drugim smisliš zaradi svoje težke usode? Mogoče te s to fotografijo objemam toliko let kasneje, kljub vsemu hladu iz nje žari domačnost in tiha moč življenja, ki preprosto ve, da kljub vsemu gre naprej. Rada bi pisala o tebi, o teh grozotah, ki me še danes spravijo v stisko, ko pomislim nanje. In o temu, da se je ta vojna, ki nas je vse tako zaznamovala, končala že vsaj 77 let nazaj.
Zapisano za ŠK Zgodbarnica, objavljeno v “Zgodbe za en deci”, izšlo septembra 2022