Rada bi posredovala zgodbo o dveh, meni pomembnih in prisrčnih oseb: moja ‘nona’ (babica) mati mojega očeta in ‘nono’ (ded) oče moje mame.
Moja nona je bila iz Celja (Slovenija) doma. Ko je imela 16 let, so jo starši poslali v Tržič k teti na dom, kjer je potem živela celo svoje življenje. Tu se je morala naučiti in govoriti izključno italijanski jezik, saj so bila leta fašizma. V medvojnih letih je postala njihova hiša najprej baza fašistične stranke, pozneje komunistične. Nona je pripovedovala, da med komunistično zasedbo je nekega dne, ko je bila slabe volje, porinila komunistično zastavo na tla. Padec zastave je povzročil efekt domino in povlekel za sabo vse zastave, ki so bile postavljene. Sosed je k sreči priskočil na pomoč v času, drugače bi jo vojaki ustrelili za to kar je počela. Od takrat nona ni več spregovorila slovenske besede. Vnadaljnjem življenju, s svojima otrokoma, in potem z mano, se je izražala le v italijanščini. Samo kasneje, ko sem obiskovala že višjo šolo, sem zvedela da nona govori v njenem maternem slovenskem jeziku. Presenečena, sem jo vprašala kako to in mi je izpovedala svojo zgodbo. Travmatičen dogodek je v njej povzročil odpor do svojega maternega jezika tako, da ni več uporabila slovenščine, razen občasno, ko se je morala potruditi v pogovorih z njeno sestro in nečaki, ki so živeli v Sloveniji. Sramovala se je svoje slovenščine in ko je morala napisati pismo ali poslati razglednico družini, me je včasih prosila naj ji prevedem iz italijanščine ali naj ji pregledam tistih malo besed, ki je sama napisala. Z mano se ni želela pogovarjati v slovenščini, naporno ji je bilo. Samo v zadnjih letih svojega življenja, ko se je odpravljala v onkraj duševni svet, je nona ponovno začela govoriti v slovenščini in tudi zelo dobro! Ganilo me je, saj ko ni mogla več hoditi in je v glavnem ležala v postelji, mi je nežno in ljubeznivo govorila v njenem maternem jeziku.
Medtem, ko je v teku svojega življenja bila prisiljena potlačiti njeno identiteto v podzavest, se je moj nono boril, da bi moja generacija ohranila, obdržala ter ponosno proslavljala in izrazila to identiteto. Nono je bil Slovenec iz Sežane. Ko je bil kot italijanski vojak v Toskani, je začela II. Svetovna Vojna. Odločil se je, da se bo vrnil v Trst in da se bo pridružil partizanski borbi. Ponosen je bil na svoj slovenski jezik, kulturo in identiteto. Njemu in partizanski borbi gre zahvala, da so se borili proti nazi-fašizmu tako, da so povojnim generacijam omogočili obstoj manjšine, slovenskega jezika, ki ga še danes govorimo, gojimo, branimo na vseh kulturno gospodarskih področjih. Zmaga nad fašizmom je dala manjšini, ki živi na ozemlju italijanske države možnost nadaljevanja šolanja v maternem jeziku, da prosto dihamo in živimo naš jezik, izrazimo našo kulturo in utrjujemo identiteto.
Dve življenski zgodbi sta me veliko naučili. Nonina zgodba mi je dokazala kako je materni jezik pomembem del človekove identitete tudi takrat ko ga moraš zatajiti, saj ostane v možganih in ko ga prikličeš se povrne v vsej svoji lepoti. Nonotova zgodba pa mi je dokazala kako se je treba za svojo identiteto boriti, še posebno, ko je ta ogrožena pred diskriminacijskimi, zaničevalnimi in zatiralnimi silami. Ne smemo se izogibati našim različnim identitetem, ampak jih izraziti pogumno in ponosno. Brez teh človek tvega živeti v tišini, v strahu, podrejen, izključen ali na robu družbe, ker če bo čutil, da se ne more izražati v svoji popolnosti, bo razvil občutek manj vrednega. Z druge strani, ko človek objame svojo identiteto in mu je ni treba skrivati, mu to pomaga, da se brani pred diskriminacijskimi in zlobnimi komentarji. To me poveže s svojo izkušnjo kot pripadnici slovenski manjšini v Trstu. Ko sem v mladoletnih letih trenirala Jet Kune Do (JKD) v italijansko govoreči skupini, me je nekega dne neki fant vprašal katero višjo šolo obiskujem. Odgovorila sem mu v slovensko šolo. Brez ozira je fant izustil “Ah, ščava te son!” (huda žaljivka, ki v prevodu pomeni suženj), se obrnil stran. Nepričakovan žaljiv komentar sem zavrgla ne da bi mu dala preveč teže. Dogodek mi je dal možnost, da sem razmislila o tem kako je etnična kulturna in jezikovna raznolikost pravo bogastvo ne pa revščina, kot mi je zaničevalno ožigosal mlad človek. Svojo slovensknost doživljam in živim ponosno. V slučaju pa, da bi občutila svojo slovensko identiteto kot nekaj manj vrednega, bi se mogoče počutila ogrožena kajti bi me zaničevalen komentar lahko čustveno ranil.
Da zaključim, človek lahko doživlja pripadnost manjšinski stvarnosti kot breme ali pa kot priložnost, ki mu daje možnost, da ceni razvoj jezikovne, kulturne in etnične raznolikosti v družbeni stvarnosti. Zavedam se, da nekateri pripadniki slovenske manjšine v Trstu so z ene strani zavrgli svojo slovensko identiteto in so se raje vključili izkjlučno v italijansko družbo. Otroke so poslali v italijanske šole, doma in v družini pa so uporabljali samo italijanski jezik. Z druge strani, poznam tudi pripadnike slovenske manjšine, ki so se zaprli do italijanske družbe in so sami začeli zaničevati vse to kar ne pripada slovenski identiteti. Imela sem prijatelje iz tržaškega Krasa, ki so se vozili v Trst zgolj v trgovine po nakupe ne pa da bi preživeli dan v mestu. Po njihovem mnenju mesto je pripadalo Italijanom, Kras pa Slovencem. Menim, da ta ozkosrčen oz. ozkogleden dostop z ene in druge strani, ni konstruktiven, kajti omejuje človeka in veča razdaljo ter gradi zidove med ljudmi. Samo z odprtim pogledom do različnih kulturnih dediščin lahko premostimo sovraštvo in diskriminacijo do drugega, spodbujamo vključitev družbene raznolikosti, se rešimo vseh travm, ki so jih naši predniki doživeli med II. Svetovno Vojno. Pot ni preprosta ampak, kjer je volja, je moč in menim, da se je tej smeri vredno posvetiti.
Zgodba je anonimna.
Fotografija: Pexels