Moja nona Eugenia Almerigogna se je rodila 17. maja 1934 v Kopru. Ob koncu vojne je imela 11 let. Mesto je pred vojno opisala kot zelo urejeno in kultivirano z bogatim kulturnim življenjem. V kavarni Loža se je zbiralo plemstvo in elita, zato tja navadni smrtniki skorajda niso imeli vstopa. Plemiči so na ulici meščane pozdravljali tako, da so z glave sneli klobuk. Spomni se, da je markiza Gravisi, oblečena v belo, z belimi čipkastimi rokavicami, otrokom delila bonbone. Vojnega obdobja se spominja predvsem po pomanjkanju, najhujše gorje pa je zanje še moralo priti. Leta 1945 je cona B Svobodnega tržaškega ozemlja prešla pod vojaško upravo Jugoslavije in za Italijane so razmere kmalu postale neznosne. Nona je na kratko to opisala s temi besedami: »Potem so prišle tegobe Jugoslavije« (»Dopo xe vegnù la rogna della Jugoslavia«). To ni bila današnja relativno prijazna in demokratična Slovenija, temveč totalitarna socialistična država s svojimi ideološkimi in strateškimi geopolitičnimi interesi ter zunanjimi in notranjimi sovražniki. Italijane v Istri so v celoti ožigosali kot ʽnotranje sovražnikeʼ, jih zmerjali, da so fašisti in jih preganjali. V sodobni demokratični družbi je pomembna multikulturnost in sobivanje med narodi, vendar je slovenska družba demokratična šele od leta 1991. Koper je vselej imel skoraj povsem italijansko prebivalstvo, danes pa v mestu živi manj kot 2 % prebivalcev italijanske manjšine. Večina ljudi misli, da so prostovoljno odšli in zapustili svoje domove, a še zdaleč ni bilo tako. Odšli so s težkim srcem ker so bili primorani. Edina možnost, da cona B ne bi pripadla Jugoslaviji, je bila ustanovitev neodvisnega Svobodnega tržaškega ozemlja, na kar pa ne Italija ne Jugoslavija nista pristali. Avtohtoni Koprčani tako v svojem lastnem starodavnem mestu pod Jugoslovansko upravo niso bili več zaželeni in so jih malo po malo izgnali kot reakcionarne ʽsovražnike ljudstvaʼ. Ko je Južna Tirolska ob koncu prve svetovne vojne pripadla Italiji, pa nihče ni preganjal nemško govorečega prebivalstva, katerih potomci še danes mirno živijo v tej regiji.
Na podlagi babičinega pripovedovanja sem spoznal, da so bili za celotno mestno skupnost ti dogodki globoko tragični in so jih doživljali kot padec Konstantinopla na milost in nemilost v roke Turkov, kot somrak civilizacije. Vrstili so se izvensodni poboji, nacionalizacija premoženja, zaplembe stanovanj, masovno odpuščanje zaposlenih, rubeži, policijske kontrole, aretacije, zasliševanja. Nekatere, ki niso razumeli »namiga« so v nekaj letih večkrat deložirali, ustrahovali, maltretirali ali premlatili. Ljudi so skušali psihološko zlomiti z grožnjami, zmerjanjem, žaljivimi napisi na stenah. Najbolj so se bali načelnikov službe državne varnosti in tajne policije, ki so grozili z deportacijo v ljubljanske zapore vsem, ki so bili prepoznani za sovražne Titovemu režimu. Skupine jugoslovanskih moških s palicami so napadale svoje žrtve ob belem dnevu sredi ulice in nihče si ni drznil poseči.
Sodišča niso delovala ali pa so bili procesi fiktivni, montirani. Italijanska šola se je praznila. Tisti, ki so ostali, so bili čedalje bolj sami in so vse težje kljubovali pritiskom. Nekateri so si dali celo posloveniti priimek, se vključili v delavske in partijske organizacije, a so jih kasneje kljub vsemu izgnali. Markiza Girolama Gravisija, vidnega člana medvojnega protifašističnega gibanja so imenovali tudi »rdeči markiz« ali »marchese rosso«, a je seveda tudi sam kmalu postal tarča nestrpnežev in se je bil primoran zateči v Trst.
Moja nona je prihajala iz delavske družine in njen oče Attilio je bil znan antifašist, zato jih sprva niso preganjali. Sobo v prvem nadstropju hiše so jim zaplenili in vanjo se je vselil nek miličnik, ki ni bil slab človek, vendar njegova prisotnost ni bila pomirjujoča. Na njegovi nočni omarici je videla pištolo in se ga je bala. Drugim so zaplenili vse: nekega jutra so v nabiralniku dobili obvestilo o deložaciji. Pritožba ni bila možna in dosegli so le začasen odlog. To se je ob koncu vojne zgodilo že v Puli, mesto se je izpraznilo, bilo je konec. Italijani so do konca upali na plebiscit, ki ga ni bilo.
Zelo živo se je spominjala tragičnega zahrbtnega napada na mesto, ki se je pripetil jeseni leta 1946. Okoli 15 ure so ulice preplavile mase besnih razbijačev, oboroženih s palicami. Lomastili so po središču mesta, razdejali izložbe in potolkli vse, ki so jim bili na poti. Več ur so uničevali kar jim je prišlo pod roke in s palicami pretepali mlado in staro. Jugoslovanska vojaška administracija cone B je pred tem z dekretom vpeljala »jugolire«, denar brez pravega kritja, ki izven cone B ni imel nikakršne vrednosti. V Trstu, kjer si edino še lahko nabavil razno blago, jih niso sprejemali. Koprčani so se zbrali na skupščini z udeležbo lokalne italijanske komunistične partije in predlagali ekonomski štrajk. Jugolira je pomenila cepitev od Trsta in torej posledično eksodus Istranov zaradi finančne obnemoglosti. Komunistične oblasti so v odgovor zbrale več sto glavo množico, »tovariš Abram« je obtožil Koprčane, da jih zanimajo le podli interesi in klical »progresivne ljudi, da obračunajo z reakcionarji in fašisti, sovražniki ljudstva«. Mobiliziranci so razdejali izložbe malih trgovin, špecerij, zlatarn, obrtnih delavnic, med njimi tudi trgovino brivca Zucca, špecerijo Riosa, prodajalno urarja Signoretto, manufakturo Vouk, mesnico Giurman, bufet Vanoli, uničili izložbo prelepe stare lekarne de Favento in številne druge. Do smrti so potolkli prijaznega in šaljivega gospoda Zucca na Piazza da Ponte, današnjem Prešernovem trgu, ki je obležal v mlaki krvi. Po razdejanju so na trgu zmagoslavno plesali kolo. Zadnje iluzije Koprčanov so se razblinile.
Eugenjina mama Maria Luisa je redno hodila v cerkev. »Antikristi«, kot jih je imenovala, so 19. junija leta 1948 na praznik mestnega zavetnika sv. Nazarija izvedli napad na Tržaško-Koprskega škofa Antonia Santina, ki so ga do krvi pretepli v semenišču, kamor se je zatekel pred pobesnelimi protestniki. To je bil mednaroden škandal. Škofu je bil odtlej prepovedan vstop v cono B in nekaj let za tem je najbolj priljubljen tradicionalni lokalni praznik, ki je stoletja povezoval ponosne Koprčane, počasi zamrl. Istega leta so na cesti za Krkavče napadli tudi župnika monsignorja Brunija. Misleč, da je mrtev, so napadalci odšli. Okreval je v bolnišnici v Trstu in se hrabro vrnil v Koper, da ne bi zapustil svojih faranov. Leta 1952 je bil naposled ukinjen praznik božiča.
Nona Eugenia je opisovala kako so druga za drugo izginjale referenčne točke, ki so tvorile mesto in vlivale občutek pripadnosti njegovim prebivalcem. Iz samostana sv. Ane so se morali izseliti Frančiškani, pregnali so tudi Kapucine. Ulice so preimenovali z obskurnimi slovenskimi imeni. Odstranjeni in uničeni so bili spomeniki italijanskih zgodovinskih osebnosti, predvsem tistih povezanih z nacionalnim patriotizmom. Posebej so se novi oblastniki znesli nad ostanki spomenika narodnega heroja Nazaria Saura, ki je bil simbol italijanske zavednosti Kopra in Istre. Odstranjena je bila tudi plošča iz njegove rojstne hiše v Bošadragi. Ukinili so dobrodelno ustanovo Grisoni, ki je preko sto let pomagala otrokom revnejših družin priti do izobrazbe in zaplenili njeno premoženje. Od leta 1949 je začel delovati lokalni radio, ki je oddajal skoraj izključno vsebine politične propagande na škodo Italijanov. Ukinjena je bila italijanska zakonodaja in vse socialne ustanove. Nadomestile so jih nove, ki niso uživale nobenega zaupanja. Okrnjeno je bilo svobodno prehajanje med Koprom in Trstom, s katerim je mesto imelo tesne vezi. Prekinitev gibanja je lahko trajala nekaj dni ali tednov. Mnogi Koprčani so v Trstu obiskovali družinske člane, se tja vozili na delo ali po nakupih. Edina povezava s Trstom, ki je bil v rokah zaveznikov, je ostal trajekt, ki je plul iz malega pomola v Kopru, kjer so se tvorile dolge čakalne vrste. Ko sta želeli v Trst na obisk k mamini sestri, sta se morali psihično pripraviti, imeti posebno dovolilnico, biti čim bolj nesumljivi, ne imeti na sebi nobenih verskih simbolov, da ju med osebnim pregledom ne bi preveč zasliševali in ne bi zamudili vkrcanja. Leta 1952 je ladja Vettor Pisani prenehala pluti. Na njej naj bi jugoslovanske oblasti odkrile orožje, ki naj bi ga skušalo osebje pretihotapiti iz Trsta, klasičen primer »fake news« kot bi rekli danes. To je bil usodni udarec. Ko so ukinili ladijsko zvezo in zaprli mejo so ljudje ostali brez dela in stikov s sorodniki in nihče ni vedel kako dolgo bo to stanje trajalo: mesece, leta ali desetletja? Takrat se je dokončno s težkim srcem odselilo veliko avtohtonih prebivalcev istrskih mest. Iz Krasa, Primorske, osrednje Slovenije in južnih republik so prihajali prišleki »foresti«, ki so se vselili v prazne domove. Nekateri so prvič videli morje. Dali so jim šop s ključi praznih stanovanj in lahko so sami izbrali bivališče, ki jim je najbolj ugajalo. Ko je leta 1953 v karavani brezdomcev Eugenia z družino zapustila svoje rojstne kraje, je od prvotnih 8000 prebivalcev, v mestu vztrajalo le še 1000 Italijanov.
Nekoč smo bili skupaj na izletu v Piranu in nona Eugenia je komentirala »V Piranu bi bilo lepo, vendar mu manjka duša« (»A Piran saria bon ma che ghe manca l’anima«). In s tem je povedala vse. Ko se je Slovenija osamosvojila in postala članica Evropske unije, sem želel dobiti nazaj babičino družinsko hišo. Ker nona ni imela Jugoslovanskega državljanstva, nisem bil uspešen. Esuli (pregnanci) so s svojo osebno lastnino plačali vojno reparacijo Italije Jugoslaviji.
Naposled sem si premislil in raje kupil hišo na podeželju v Koštaboni. Koper ima zame preveč žalostnih priklicev. Odnos prebivalcev do mesta je zame boleč. Trpim, ko gledam, kako mesto propada, kaj se dogaja ali bolje kaj se ne dogaja, pa bi se moralo. Zato raje živim na podeželju, da ne vidim te »mižerije«. Za vse tiste, ki jih je bivši politični sistem zatiral in preganjal, in jim odvzel vse kar so imeli, poimenovanje glavnega trga po diktatorju Titu ni samo anahronistično, temveč je neokusna provokacija in razžalitev. Isto velja za Kidričevo ulico, ki se je nekoč imenovala via Santorio Santorio po znanem renesančnem zdravniku in izumitelju termometra, ki je deloval v Kopru. Jaz nikoli ne rečem Titov trg, ne morem. Ne gre mi z jezika. Rekel bom Piazza Duomo, Stolnični trg ali Platea Communis, Mestni trg. Kako bi tržaški Slovenci sprejeli, če bi se Piazza Unità d’Italia, osrednji trg v Trstu, imenoval Trg Benita Mussolinija? Verjetno bi glasno protestirali. Pričakovali bi, da se sedanje demokratične državne in mestne oblasti distancirajo od označevanja prostora z ideološkimi predznaki, ki so povzročili toliko gorja velikemu delu prebivalstva. Če je nekaj travmatično za vašega soseda, zakaj ga mučite? To ni zgolj ime, je žig. Mesto ima v svojem središču pečat, ki je zame strupen, toksičen, krivičen. Danes bi v imenu sprave in sožitja bilo higienično poiskati nevtralno, manj konfliktno poimenovanje. Za Italijane obstaja enačaj: Tito = fojbe in povojni poboji. To je prva asociacija. Kdorkoli od 60 milijonov Italijanov, ki bo stopil na ta trg, bo ob njegovem poimenovanju najprej pomislil na to veliko zgodovinsko tragedijo. Tu se ne da ničesar spremeniti, ni mogoče oprati tega imena, ga olepšati, ga narediti medenejšega, prijaznejšega. Potrebno se je potruditi razumeti drugega, se vživeti v njegovo kožo, potem postane jasno, da je s takšno držo in z vztrajanjem v zanikanju v 21. stoletju nekaj hudo narobe. Dejstvo, da to nikogar ne zmoti, je simptom prezira do italijanske kulture, ki dejansko izhaja iz kompleksa inferiornosti in se vleče do danes. Vaš odnos do beneške arhitekturne dediščine to le potrjuje. To ni vaša dediščina. Ves svet jo občuduje, vendar, ker ni slovenska, jo pustite klavrno propadati, dokler ni prepozno. Tovrsten barbarizem se še danes dogaja vsem na očeh. Na vasi sem obnovil staro hišo brez strehe, to me je stalo veliko dela in izdatkov, vendar zdaj ima ta hiša izjemno kvaliteto, pristnost, avtentičnost in patino, ki je ni mogoče kupiti in je nima nobena nova zgradba. Dokazal sem, da je podrtijo mogoče obnoviti in preobraziti v čudovit dom. Nekoč so na vrata potrkali neki gospodje. Ko so rekli, da so iz Zavoda za varstvo kulturnih spomenikov, me je zmrazilo: »ojoj«, sem pomislil, »samo, da mi ne naprtijo kakšne globe«. Ugotovili so, da je naša domačija zgled izvrstne obnove stare istrske hiše in da za to dobim neko priznanje. »Benissimo! Ben venga.« Odlično, sem rekel. Tako je, če delaš z ljubeznijo do dediščine.
Sprašujem se, kako je možno, da se z vso tehnologijo, ki nam je na razpolago, raje odločate za rušitev kot za obnovo. V starem mestnem jedru Pirana, ne rušite hiš, to bi se zdelo nezaslišano. V zadnjih nekaj letih so v Kopru do temeljev porušili edinstvene srednjeveške in renesančne hiše stare več kot pol lisočletja, ki bi v celinskih mestih Slovenije bile nedotakljive. Ko znanci pridejo na obisk in se sprehodimo po mestu, vidijo od daleč mogočno palačo De Belli, med domačini tako imenovano “Bosansko ambasado” in rečejo »blagor tistim, ki v njej prebivajo«. »Hja, bolje da ne veste«, si mislim, in jim raje ne povem, da so v njej nekoč živeli največji siromaki in je v obupnem stanju. To je ena najlepših renesančnih palač daleč naokoli. Če bi jo zgradil Jože Plečnik, bi jo že zdavnaj obnovili.
Zapisal Jure Vuga, domišljijsko predelano na osnovi resničnih dogodkov kot jih je dokumentiral Aldo Cherini
Fotografija: Libero Pizzarello