Izmišljena zgodba po resničnem življenju.
Vstopi v trgovino, pravzaprav v prodajalno, ki stoji ob bencinski pumpi. Italijani, ‘taljani’ s t-jem kot jih kliče tata, ali tisti, ki imajo italijanske registrske tablice, so že odšli. S fičkoti in žabami se najkasneje petnajst do devetih odpravijo proti meji, ki pri nas zapira ob devetih, kjer pokažejo propusnizo. Sedaj ura, ki ima za kazalci grafiko zmaja ljubljanske pivovarne, kaže 20.55. Graničarji, ki utrujeno stojijo na mejnem prehodu, so takrat že popustljivi. V zameno za flaško šnopca zaprejo eno oko ali obe, preden zapustijo rampo, h kateri se vsako jutro spet religiozno vračajo. Nocoj je bilo bolj malo taljanov. Le korajžni so prečkali črto med mirom in nemirom.
Pri nas je vojna, si misli Nora, ko stopa čez prag v trgovino skozi rjave klobasaste zavese. Trgovina je prepolna z izdelki vseh sort. Nekateri so čisto novi in svetlikajoči se, drugi orumeneli zaradi dima tobačnih oblakov ali bledi, ker jih je sonce oprašilo s svojo vsakdanjo vztrajnostjo. Na mehanski blagajni, za katero tiči Jože v bombažni kanotj’ri, je prilepljen koledar s sliko Maršala, na katerem med dvema rdečima zvezdama piše “Druže Tito, mi ti se kunemo”. Poleg jugoslovanskih praznikov so na njem označeni tudi italijanski prazniki, ko naselijo te kraje tudi ti, ki smo jih, malo za hec, malo zares, imenovali fašisti. Pod koledarjem leži čohasti dlakav velikan. Staremu kraškemu ovčarju je ime Tito. Tako so ga imenovali, ker ga je mati skotila na noč 4. maja 1980. “Čao Jože. Enu cocktu in paket unih čikov bi” reče Nora in pokaže na paket, ki ga želi kupiti za očeta. “S’vjda! Še kej druzga?”. Nora odkloni, iz žepa vzame denarnico, dinare in žvenketajoče kovance zaupa bakrenemu pladnju na pultu. Jože pokasira denar, in se pripravi, da bo zaklenil pumpo in odšel domov s psom. Par dni kasneje je Tito poginil, in rodila se je Slovenija.
Jugoslavije ni več. Poginila je, umrla. Ostala je cockta, cigareti filter 57, in koledar na pumpi. Tista ki mi je rodila in odvzela mater je sedaj mrtva, tudi ona. Ko je Tito umrl, se mu je klanjal cel jugoslovanski narod, od Vardara pa do Triglava, danes kdo slavi njo? Paket starega tobaka, prašne upodobitve Maršala, titovke, upokojeni partizani, steklenice penečega jugoslovanskega vina? Preveč južni, da bi se enačili z rusko veličino in preveč slovanski, da bi stopili ob vnuke starih rimljanov ali med vrste vzvišenih sfarcoznih monarjih, smo klonili. Pri nas je bila usoda, pri nas je bila vojna pomisli Nora, in nadaljuje; desetkrat sem šla spati in se na koncu prebudila v novi državi. SFRJ ne obstaja, kratki iluziji slovanske skupnosti smo pripisali besedo KONEC in datoteko spravili v omaro, da bi iz nje vzeli čisto nov gladek list beline. Nora pomisli na bombo, ki je počila blizu hiše, na njivi korenja, med sedmo in osmo nočjo, in na besede očeta, ki pravi, da to sploh ni vojna, da se samo nekaj strašijo med sabo,”Stani ali pucam!”, pomisli na mamo, ki ne bo videla Slovenije, ki bi želela začeti z belino, po kateri hrepeni tudi sama. Z belino bo konec bomb med korenji, meje bo kmalu konec, graničarji bodo lahko spali do poznih ur, paket čikov bodo prodajali kot relikvijo, upajmo, da bo še Cockta, ker se tej ne morem odreči. Upam, da bo nekje v nas še ostala sled maternice južnih slovanov. Naj ostane v srcu, v cockti, in zadnjem maminem objemu.
Nekdo bo še imenoval svojega psa Tito.
Napisala: Antje Gruden (zgodba je fantazijska)