Tam, kjer se cesta s Črnega Kala spusti prosti Rižani, se vedno ozrem v levo in pri srcu začutim neko čudno bolečino. Tam v tistih hribih, v Istri, so moje korenine, tam so doma moji starši. Mama, ki so ji rekli ta lepa Ančka Šuštarca iz Čepinje in oče, Bordonov Karlič iz Rokave pod Loparjem. Dva preprosta, poštena, pokončna in naravno inteligentna človeka, ki jih je fašizem pognal iz njune rodne Istre, katero sta ljubila do konca življenja. In čeprav sem rojena v Ljubljani in jo imam rada, sem v duši Primorka, primorski temperament me je neizbrisno zaznamoval. Vsi Bordonovi otroci smo v sebi nosili Primorsko, tako smo bili vzgojeni in se svojega porekla nikoli nismo sramovali. Niti takrat, ko v prvi Jugoslaviji ni bilo lahko biti primorski begunec in smo pogosto slišali psovke ter bili ponižani in razžaljeni. Nikomur ne zamerim, bili so taki časi, težki za vse.
Moji starši so se rodili še v prejšnjem stoletju. Njihova pot je bila trnova, zaznamnovana z revščino in trpljenjem. Od Svetega Antona jih je peljala najprej v Trst, kjer se je med prvo svetovno vojno rodil moj starejši brat Rado (letnik1915). Takrat je bil oče že avstrijski vojak, mama pa se je s svojim očetom in Radom mučila skozi življenje. Ob koncu vojne se je moj oče pridružil Maistrovim borcem, ki so se borili za severno mejo. Ko je Trst pripadel Italiji in je prišel na oblast fašizem, je družina (zdaj je tu že mlajši brat Dušan, ki se je rodil 1920. leta) zaradi izpričanega slovenstva že tako kompromitirana, morala v begunstvo. Prva postaja na tem križevem potu je bilo begunsko taboriščie v Strnišču pri Ptuju, kamor so se zatekli številni zavedni Primorci. Tu je do tal pogorela lesena baraka, v kateri je družina živela, ostali so dobesedno goli in bosi.
Pot jih je peljala najprej v Ljubljano, kjer je oče dobil službo pri policiji. Tu je prišla na svet moja sestra Vera (letnik 1927), nato pa še jaz (letnik 1932). Živeli smo v skromnem stanovanju v Šempetrski kasarni, kjer je bila policijska postaja. V ta čas seže moj prvi spomin, tu smo bili še vsi skupaj, pozneje pa nikoli več. Vedno je kdo manjkal. Leta 1936, ko sem bila stara komaj štiri leta, so očeta kazensko premestili najprej v Niš, nato pa v Split, kjer je ostal osem let. Oba moja brata sta bila namreč takrat v politiki, oče pa je bil za policista tudi preveč liberalen. Vrgli so nas iz stanovanja in pristali smo v baraki za Domobransko vojašnico (pozneje znamenita Roška), v okolju, ki bi ga bil vesel sam Emile Zola.
Tu smo živeli: mama, moj nono in štirje nepreskrbljeni otroci. Še danes vem, kako nepopisno sem pogrešala svojega »papana«. Tu v tej bedi je moja mama dajala zavetje številnim primorskim beguncem, dokler si niso našli svojih bivališč. Tu nas je doletela druga svetovna vojna in neusmiljeno udarila med nas.
Ker smo bili Primorski, smo bili fašistom še poseben trn v peti. Rado in Dušan sta bila med prvimi odpeljana v italijanska taborišča, nono je umrl v Splitu, Italijani so očeta vrgli iz službe, ker ni hotel ovajati. Niso mu dovolili oditi domov, vrnil se je šele po kapitulaciji fašizma, za čas vojne nismo imeli nobenih dohodkov. Kaj vse je počela moja mama, da nismo umrli od lakote! Še danes vidim njen razočarani in shujšani obraz, utrujen od neprestanega boja za preživetje in strahu pred fašisti. Ves čas okupacije nam niso dali miru, skoraj vsak večer so nam vdirali v hišo in kar naprej nekaj iskali. Nekoč so nam hoteli zažgati streho nad glavo, malo je manjkalo, pa bi bila moja mami pogorela še druga baraka. Rešilo jo je znanje tržaškega dilalekta. Po kapitulaciji Italije so nas Nemci začuda pustili pri miru. Očitno niso nikoli posumili, kaj se dogaja v majhni baraki za vojašnico, pod njihovim nosom. Oče in mama sta namreč oba sodelovala z Osvobodilno fronto in marsikateri njen član si je s tem, ko ga je mama skrivala, rešil življenje.
Pa je prišla tako težko pričakovana svoboda in z njo Rado, je spet reščilo. Dušan, ki je na literarnem področju toliko obetal, se ni vrnil. Triindvajsetega je v Toskani pred Radovimi očmi pokosila nemška strojnica. Rado ga je sam pokopal in tam leži še danes. Samo mesec pred njim je v Sloveniji padel Kajuh, ki mu je bil Dušan prijatelj in mentor. To je bilo v marcu in aprilu 1944. Mama je do smrti jokala za Dušanom. Tisto, v kar smo Bordonovi tako globoko verovali, se po vojni ni uresničilo. Novi časi so prinesli nove udarce. Ampak to je že druga zgodba, tista o revoluciji, ki žre svoje otroke.
Oče, ki je bil tako navezan na svojo Istro, se je zaposlil v Kopru. In je ostal kar tam. Ko je bil Rado obsojen na prisilno delo, so iz službe vrgli tudi sestro Vero. Šla je k očetu v Koper in tam dobila delo. In tudi ona je ostala kar tam. Čez nekaj časa je sledila še mama. Midva z Radom pa sva ostala v Ljubljani in si tu ustvarila vsak svoj dom. Mama in oče sta po več kot šestdesetih letih skupnega življenja leta 1975 umrla. Prvi je odšel oče, samo dva meseca za njim še mama. Ko sem bila še otrok, veličine svojih staršev nisem dojela. Bila sem zagrenjena, obremenjena z revščino in barakarstvom, še danes me pogled na revnega otroka globoko pretrese. Ko sem odrasla in dozorela, sem doumela, kaj so nam otrokom zapustili moji starši. Moja mama, ki je končala samo tri razrede osnovne šole, in oče, ki v šolo nikoli ni hodil, sta nam podelila dragoceno popotnico: ljubezen do maternega jezika, neomajno vero v poštenost ter izobrazbo. Za to jima bom hvaležna vse življenje. Večkrat se vprašam, od kod so moji starši črpali svojo moralno moč. Mislim, da jim jo je dala njihova Istrska zemlja, kjer so imeli korenine. Teh ni mogoče izruvati. Tako globoke so, da me vedno, kadar zagledam tiste hribe stisne pri srbu in mi v oči privrejo solze.
Mamina rojstna hiša v Čepinjah še stoji, očetove že zdravnaj ni več. Nikoli je nisem videla. Razen nonota po mamini strani starih staršev nisem poznala. Vedno mi je bilo hudo, da nisem imela none. Rado je umrl 1992 leta, od Bordonove družine sva ostali samo Vera in jaz. »Zbogom naši mrtvi«, je rekla neka ženska. (Tomizza)
Napisala: Božena Bordon Škrinar
📷: Midjourney
📷: Midjourney